Razmišljanja

DRAGI MOJI POLITIKI

Ob življenjskem standardu, ki ga konzumiram, Vi pa ste mi ga pripravili, nisem prepričan kako dolgo bom še živel, zato sem se odločil napisati pismo zahvale, da ne bi kdaj kdo rekel, da Vam nikoli nisem napisal in povedal česa konkretnega.

Ne glede na to kateri politični stranki pripadate, ste v vladi ali opoziciji – vsem bi se rad zahvalil, ker ste iz ene perspektivne, industrijske, tudi kmetijske in turistične države…moje domovine Slovenije…v samo 20 in nekaj letih uspeli narediti, kakor bi ljudje rekli – »živi kurac«.

Iz rodovitnega Prekmurja ste uspeli narediti zapuščeno njivo…«nogometno igrišče«…na katerem »resna tekma« ni bila odigrana že več kot 20 let, pa se je plevel zarasel tako po našem, kot tudi nasprotnikovem kazenskem prostoru, skupaj s sredino igrišča, saj kmetje za njihove pridelke dobijo manj denarja, kakor so ga prej plačali za »vrhunska semena« - ki, mimogrede, delujejo samo eno leto, potem pa je potrebno kupiti nova – in se jim preprosto več ne splača pridelovati. Verjetno ste ponosni na ta dosežek? Tudi jaz Vam čestitam!

Čestitam Vam tudi, ker ste uspeli zjebati lesno industrijo, Slovenija pa je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi; tako sedaj leseno pohištvo in ostale izdelke, ki so narejeni iz slovenskega lesa – lahko »ugodno« kupujemo od Avstrijcev…ker…tako pač je – oni te zadeve lahko izpeljejo, pri nas se ne da.

Iz srca Vam čestitam, ker ste iz svetovno znanih Fructala, Kolinske, TAMa, Železarne Jesenice, LEKa in podobnih naredili firme, v katerih slavijo pridobitev posla vrednega 800 evrov, s katerim za tuje lastnike naredijo 120 litrov čežane, 150 škatel čokolešnika, eno jekleno konstrukcijo, eno ploščo visoko kvalitetnega jekla in karton tablet za dvigovanje potence ostarelim kurcem v Zahodni Evropi. Profit in trdota tujcem, delavcem pa tople besede, tudi to je nekaj vredno. Ponosen sem na Vas, čestitam, uspelo Vam je!

Temeljito ste uspeli tudi pri sesanju denarja iz domačih bank, ki ste jih kasneje seveda sanirali z našim denarjem, potem pa v nekaterih od njih sklenili »strateška partnerstva« s tujimi »vlagatelji« in ob tem seveda pokasirali »strateške« provizije za Vas in Vaše družine, tako da sedaj sinčki in hčerkice lahko uživajo, medtem ko se mi – navadni ljudje – utapljamo v dreku, ki ste ga Vi nasrali. Prav ponosen sem na Vas in Vam iz srca čestitam!

Posebej uspešni ste bili tudi pri demoliranju svetovno znanih gradbenih podjetij, ki so zaposlovala po več tisoč ljudi. Tista podjetja so gradila širom sveta in bila cenjena…kaj pa danes? Danes ste iz teh podjetij naredili gradbeno – mafijske organizacije, ki zavirajo ena drugo in se medsebojno koljejo kakor volkovi ob svojem plenu in sicer za Vašo direktno korist…no, pa za sinčke in hčerkice. Po svetu so ta podjetja v novejši dobi poznana po suženjskem izkoriščanju delavcev in tudi to je nekaj. Pomembno je, da si znan, kajne? Trenutno so ta podjetja sicer v manjši krizici, ampak boste že Vi pomagali, nič ne de. Ponosen sem na Vas. Čestitam.

Posebej toplo Vam čestitam tudi zaradi dejstva, ker ste v tisto nekaj državnih podjetij, ki še niso povsem privatizirana, uspeli poriniti svoje sorodnike, tako da je sedaj nam malim ljudem resno sodelovanje v razpisih za delovna mesta v teh istih podjetjih čista jebena znanstvena fantastika. Bravo in čestitam, ponosen sem na Vas.

Uspeli ste zjebati kompletno industrijo…ne ene…in ne dveh tovarn…Vi ste uspeli do temeljev zjebati kompletno industrijo v – kakor so pisali v The Guardianu – nekoč cvetoči socialistični republiki. Menda pa takrat vseeno ni bilo tako slabo, če celo zahodni, kapitalistični časopisi pišejo o nekih preteklih časih na tem ozemlju kot o cvetočih?? Uspeli ste zjebati prav vse…tudi več od vsega! Ena od topogledno zanimivih in zgovornih zgodb je tudi marmor iz Hotavelj…marmor, za katerim nori ves svet ste zjebali prav Vi. Tisto, česar si želi ves svet, tistega mi ne potrebujemo – za to ste poskrbeli Vi. Čestitam! Ponosen sem na Vas in to prav – kot bi rekel moj prijatelj Zlatko – resnično resno.

Kot ste zjebali industrijo, tako ste razfukali tudi delavska počivališča ob morju. Da, prav tista, v katera so delavci vsako leto s svojimi družinami za majhen denar odhajali za dva kratka jebena tedna…dva tedna morja…dva tedna, v katerih so padali romantični poljubi prvih ljubezni, nekje ob jadranski obali. Danes si malokdo lahko privošči dva tedna na morju…da takih romantičnih poljubov na Jadranu več ni,za to ste poskrbeli Vi, dragi moji politiki. Še enkrat več čestitam, saj sem res ponosen na vaše delo.

Zelo ponosen sem na Vas tudi vsakič, ko mi visoko izobražen strokovnjak v svoji branži – že prej omenjeni Zlatko – pove: »Stari, mogoče sem si zrihtal delo na Švedskem!« Lahko samo rečem – če Zlatko res odide, bo Švedska pač ena srečna država. Pa Vi? Ne skrbite, tukaj sem jaz, da bom ponosen na Vas.

Ponosen sem na Vas, ko me moj prijatelj Jože…sicer zaposlen v industriji…pokliče in pravi: »Marko, prijatelj…kako je šlo tole vse skupaj v tri pizde materine…kar solze mi lijejo po licih od samih muk!« Lahko samo rečem, da je lahko prej omenjena Švedska samo žalostna, ker nima mojega prijatelja Jožeta. Pa Vi? Ne skrbite, tukaj sem jaz, ponosen na Vas!

Čestitam tudi, ker ste od operetnih treh prdcev junija 1991 uspeli narediti »vojno«, nas ločiti od države v kateri smo imeli vsaj malo upanja in se danes prepirate kdo je bolj zaslužen za vse skupaj. Brez skrbi, zasluge bo zgodovina pripisala tako Vam, kot tudi Vašim sorodnikom, pa njihovim sorodnikom in sorodnikom od sorodnikovih sorodnikov. Pravzaprav je zaslužnih za ponosno državo Slovenijo vsaj toliko, kot da bi bojevali stoletno vojno proti Kitajski in Indiji skupaj. Vem, da Vam je bilo težko…prekleto težko…mislim…ne ob tistem prdkanju takrat…pač pa v zadnjih dvajsetih letih…vse to spraviti na papir in v medije…ni mi treba več pojasnjevati Vaših zaslug, madona, jaz Vam končno – verjamem čisto vse! Vem da je bilo prekleto težko urediti vse spomine in papirje, si pripisati zasluge in dobiti kako korist od države in si pridobiti zasluženo čast in dobro ime…za vraga…kakor da je bilo preprosto tam nekje enaindevetdesetega zleteti v jarek s svojim službenim BMWjem kakih 50 kilometrov stran od najbližje puške, medtem ko ste se vračali rahlo alkoholno podprti z najvažnejšega sestanka koordinacije sveta za obrambo nacionalne varnosti in Vam je tajnica šarila s tisto ljubko roko po mednožju! Ponosen sem na dosežke te »revolucije«, saj v naši lepi deželici človek, ko pride iz srednje šole ali faksa, ne samo da ne zna nič delati, ampak se nikjer tega ne more niti naučiti. Vse to ste mu uredili Vi in prav resnično Vas imam rad zaradi tega, da o posebnem ponosu ne govorim.

Sproducirali ste tudi najmanj 1000 afer; škoda, povzročena v teh aferah se meri v MILIJARDAH EVROV, ki ste jih prelili na razno razne bančne račune na Kajmanskih otokih, Cipru in jebeni Ekvatorialni Gvineji, kjer direktorji bank niti ne vedo, da obstaja tako mogočna dežela, kot je Slovenija, prav gotovo pa ve, da obstajate Vi.

Brezmejno sem srečen tudi, ker se omenja krizni davek, s katerim boste VSAKEMU zaposlenemu od plače trgali nekaj nadaljnjih odstotkov že tako mizerne plače, pravkar pa ste dvignili tudi procent DDVja, da se bodo mali podjetniki, pa tudi nekaj večjih še delujočih firm lažje utopili v primežu davkov in neplačevanja. V dvajsetih letih sistematičnega ropanja in uničevanja ste uspeli zjebati čisto vse kar hodi…puza…ali se valja po tej deželici na sončni strani Alp…luknje v državni blagajni pa naj zapolnimo mi? Pa da ne pozabim na krčenje socialnih pravic, pa zdravstvenih in tistih do brezplačnega šolanja! Pravzaprav sploh ne morem opisati, kako ponosen sem na vas.

Posebno Vam je potrebno čestitati zaradi vstopa v Evropsko Unijo. Njene standarde sem sprejel odprtih rok, pa sedaj – medtem ko cela Evropa spi in počiva – jaz ob desetih zvečer in ob nedeljah matram pralni stroj, da bi opral perilo s cenejšo elektriko. Mimogrede, cene te elektrike ste formirali Vi, so pa nekako take, kakor da je prav ta elektrika trikrat švignila okoli Zemlje, potem pa je končno prišla do mojega pralnega stroja. Ob polnoči, ko Evropejci sladko spijo, si jaz dajem opravka s centrifugo tako, da jaham pralni stroj, saj se bojim, da ne bi skočil iz stanovanja čez balkon in ubil spodaj kakega drugega ponosnega prebivalca te zaplatice na zemeljski krogli. Pravzaprav sva na vas ponosna oba – tako jaz, kot tudi moj pralni stroj.

V samo dvajsetih letih ste zjebali vse. Vse, kar se v lepem slovenskem jeziku da izgovoriti, ste Vi razjebali. Niste uničili, vi ste zjebali! Štekate? ZJE-BA-LI ! S tem postopkom ste zjebali tudi malega poštenega človeka, ki sam zase misli, da je nesposoben, pravzaprav pa…PREŽIVETI v tem kupu dreka, ki ste ga Vi nasrali, lahko uspe samo nadčloveku…superčloveku…jebenemu SUPERMANu!
Prav posebna zgodba je šport v tej državi. Medtem ko naša dekleta in fantje dosegajo v svetovnem merilu vrhunske rezultate, kadar je njihovemu talentu in iznajdljivosti prepuščeno delovati, pa je sistemsko vse urejeno na vrhunskem nivoju – nogometna reprezentanca je bila spoštovanja vreden nasprotnik vsakemu tekmecu širom sveta pred dobrim desetletjem, a je igrala na podrtem, plesnivem, plevelastem, a polnem "Plečniku". Dobro utečen sistem dela z mladimi in športno infastrukturo je poskrbel, da sedanja reprezentanca igra na praznem, pa vendarle novem biseru v Stožicah, ne zmore premagati pa niti Cipra in podobnih Vam znanih destinacij. Lep primer, kako dobro deluje sistem, je tudi hokejska reprezentanca – medtem, ko kluba, v katerem se je prekalilo in proslavilo kakih 90% fantov, ki tvorijo reprezentanco, ki s samo sedmimi dvoranami uspešno parira največjim velesilam – preprosto ni več (mu pa obnavljajo dvorano, ne sprašujte po aneksih, nepravilnostih in provizijah), pa »uspešno« deluje klub, ki je dejansko že VEČKRAT propadel, se samo-ustanovil na novo, pozabil na stare dolgove in naprej deluje. Pod malenkost spremenjenim nazivom. Da v dvajsetih letih ni ustvaril omembe vrednega hokejista je najbrž čisto naključje. Lep sistemski dosežek je tudi smučarska reprezentanca, v kateri smučajo pač sinčki in hčerkice premožnih staršev, njihov maksimalni dosežek pa je ena uvrstitev v drugi tek na sezono. Sistemsko, sijajno! Kdo za vraga pa bi hotel gledati tiste talentirane reveže?! Se Vam zgodba zdi podobna tistim v gospodarstvu in javni upravi? Čisti slučaj, Vam rečem!

Jože je enkrat v službi rekel: »Nič jim ni sveto, mamico jim jebem lopovsko!« in nadaljeval s svojim 250 urnim delovnim mesecem. Oprostite mojemu prijatelju zaradi grdega psovanja. Sicer nisem povsem prepričan, na koga je mislil – prav gotovo pa ne na Vas…ker Vi ste iskreni in pošteni…in zato sem na Vas ponosen!

Pravzaprav nimam več dosti dodati. Rad bi se samo opravičil za nekaj grdih izrazov, a saj veste – sem samo navaden, neuk državljan. Preprostež. Vas pa prav lepo pozdravljam z željo po še naprej tako dobrem sodelovanju.

Vaš Marko

P.S. Dodajam še primer arogantnega vedenja (lokalnih) oblastnikov: